Zakaj otrok noče spati v posteljici

Uspavanje otrok je za veliko staršev velika tema. So otroci, ki jih je dovolj položiti v posteljico, jim nad glavo prižgati vrtiljak z melodijami, dati dudo v usta, oditi in zaspijo sami. Veliko več pa je otrok, ki imajo zaspavanje drugače, traja jim dlje, potrebujejo več stika in se preprosto ne marajo z otroško posteljico. Kateri so razlogi, zakaj otroci nočejo spati v posteljici, in kaj narediti glede tega?

Možni razlogi in kako jih rešiti

• Refluks - dojenčki z refluksom raje dremajo v pokončnem položaju, ko jih ima starš na rami, in takoj, ko jih položi v posteljico, se takoj zbudijo. Žal jim ta položaj sproži refluks, kar jim je neprijetno. Čez dan je to mogoče rešiti z nošenjem v rutki/nosilki. Za nočni spanec pomaga prilagoditi naklon posteljice tako, da je glavica višje kot noge. A spet ne preveč, da dojenček ne drsi navzdol v posteljici. Ležišče je mogoče podložiti s knjigami ali posebnim klinom.
• Težave z vratno hrbtenico - med porodom je lahko prišlo do blokade v vratni hrbtenici in imajo dojenčki potem težave mirno ležati na ravnem, najraje imajo naročje staršev ali rutko/nosilko. V tem primeru je idealno obiskati fizioterapevta ali osteodinamiko, po potrebi tudi kraniosakralno terapijo in odpraviti blokado. 
• Ločitvena tesnoba - otroci okoli 8–12 mesecev imajo tako imenovano ločitveno tesnobo, ko ne zmorejo ločitve od mamice, bodisi čez dan v budnem stanju bodisi ob večernem uspavanju. Ločitvena tesnoba se lahko pojavi tudi pozneje, in sicer v starosti 1,5–2,5 leta. V tem obdobju lahko poskušate in vadite le kratke ločitve, pri katerih bo otrok vedel, da se boste spet vrnili (odhod na stranišče, v sosednji prostor, igra skrivalnic itd.) Za spanje je priporočljivo pri otroku počakati, da zaspi, lahko ga uspavate v veliki postelji in ga potem prestavite ali pa ga začasno vzamete k sebi v posteljo in spite vsi skupaj. 
• Negativna čustva, povezana s posteljico - otrok se lahko ponoči zbuja na primer zaradi nočnih strahov ali ima slabe sanje in mu morda ni prijetno biti sam v posteljici. Pri tem bo zagotovo pomagalo skupno spanje, bodisi v veliki postelji bodisi s prislonjeno posteljico brez stranice k veliki postelji.
• Rastoči zobki - otrokom je udobneje spati v pokončnem položaju, ker jih zobki manj bolijo. Ob izraščanju zobkov otroci najraje zaspijo v naročju z glavico na rami, v rutki ali v nosilki. Pri zobkih lahko preizkusite različne gele ali homeopatska zdravila, masažo dlesni, hladilne grizalke, pogostejše dojenje. Za nočni spanec pomaga skupno spanje, zaradi katerega otrok hitreje zaspi, čeprav se bo pogosteje zbujal. 

Skupno spanje

Če otroka ne muči kakšna telesna težava, zaradi katere noče biti odložen v posteljico, potem je za vse najboljša rešitev skupno spanje. To je najbolj naravna stvar, ki jo mi kot edini sesalci zavračamo. 

Veliko staršev se boji, da bi svojega otroka zadušili, vendar se to zaradi starševskih instinktov ne bo zgodilo. Morda vam prvih nekaj noči ne bo spati povsem udobno, ker boste še vedno iskali primeren položaj za spanje, a videli boste, da vam bo skupno uspelo. 

Skupno spanje ima veliko prednosti, kot so na primer bolj udobno nočno dojenje, otrok se uglasí z dihanjem matere in ne pozabi dihati (preprečevanje SIDS), mamica se praviloma ne prebudi povsem in ima zato kakovostnejši spanec. 

Če vas skupno spanje mika, potem si priskrbite večjo posteljo, da boste vsi lahko v njej, in nanjo namestite ograje, zaradi katerih bo vaš otrok varen, vi pa boste lahko mirno spali. Po potrebi posteljico brez stranice pristavite k svoji postelji in kadar koli vas bo otrok potreboval, bo do vas brez težav in hitro prišel.

Kadar ne želite spati skupaj v eni postelji

Nekateri starši niso navdušeni nad skupnim spanjem, imajo rahel spanec in potrebujejo svoj prostor, bojijo se, da otroka iz postelje ne bodo več spravili (kar je paradoksno, saj potem večji otroci hodijo k staršem v posteljo, ker jim manjka stik) itd. Kaj torej lahko poskusite:

• Otroka dajte spati v posteljico tudi čez dan, da se bo tam igral in se počutil varno.
• Posteljico imejte v spalnici ali prislonjeno brez stranice k zakonski postelji, da se otrok ne bo počutil osamljenega. To je sicer skupno spanje, vendar ne posega v prostor zakonske postelje. 
• Pri večjih otrocih lahko kupite že večjo posteljo in jo prislonite k zakonski ali pa jo pustite malo bolj stran, tako da bosta starš in otrok lahko dosegla drug drugega in se po potrebi prijela za roko. 

Najpomembneje je, da prestavljanje poskušate postopoma, brez pretiranega pritiska, in kadar ne gre, to preprosto sprejmete, ker to pogosto najbolj pomaga in se začnejo spremembe dogajati same od sebe. Otroci namreč začutijo, da so starši napeti, da so živčni in jih potem nočejo pustiti stran od sebe. 

Uživajte v skupnih trenutkih, čeprav se morda zdi, da se to nikoli ne bo končalo, verjemite, da vsak otrok dozori do osamosvojitve in da se boste skupnega uspavanja in crkljanja v postelji z ljubeznijo spominjali.