Zakaj otrok ne potrebuje veliko igrač

Kupovanje igrač je postalo trend zadnjega časa. Danes se igrače ne dajejo več le ob pomembnih dnevih, kot so rojstni dnevi, godovi ali božič, ampak tudi ob dnevu otrok, za veliko noč, miklavža, za spričevalo, za obisk pri zobozdravniku ali kar tako. In ko greste k prijateljici na obisk, je pač lepo prinesti nekaj tudi njenemu otroku, zato prinesete malenkost, ki zagotovo ne bo nikogar zmotila. Toda takšnih poceni igrač, ki se v enem tednu pokvarijo, ima otrok nenadoma toliko, da ne ve, kaj bi z njimi. Otrokom takšen način izkazovanja ljubezni sploh ne koristi in velikokrat bi veliko raje cenili čas, preživet z starši doma, v naravi, na izletu, pri domačih opravilih, preprosto skupaj in zavestno. Kako je torej s to količino igrač in zakaj otroci ne potrebujejo polnih sobic igrač?

Kaos in stres

Velika količina igrač vodi otroke v kaos, oni pa so potem bolj pod stresom in se z njimi ne znajo igrati. Najpogosteje jih samo razmečejo okoli sebe ali postavijo eno ob drugo, da bi imeli vsaj za trenutek nad njimi nadzor. Nato jih ne želijo pospravljati, ker čutijo, da to presega njihove zmožnosti. Raje potem bežijo k tablici in televiziji, da jim ni treba reševati kaosa, ki ga imajo v resničnem življenju. 

Odvračajo pozornost in ovirajo igro

Prevelika količina igrač otrokom preprečuje, da bi se osredotočili na igro. Vzamejo eno igračo za drugo in se z njimi ne igrajo dovolj dolgo, da bi se povsem potopili v igro, kar je velika škoda. Hkrati so igrače razmetane povsod po sobi ali celo po celotnem stanovanju/hiši, zato otroci nimajo možnosti prostega gibanja, preprosto jih ohromijo in na koncu se dolgočasijo.

Otroci so manj ustvarjalni

Veliko igrač otrokom jemlje ustvarjalnost, naravno sposobnost, da si z igračami izmišljajo zanimive dejavnosti. Hkrati jim preprečujejo odkrivanje drugih dejavnosti, kot so na primer branje in listanje knjig, risanje, pisanje itd. 

Pomanjka odnos do igrače

Če ima otrok več igrač, kot je zaželeno, potem do njih ne razvije nobenega odnosa in jih manj ceni. Ko se igrača pokvari ali izgubi, zahteva novo. Skratka, obravnava jo kot potrošno blago. 

Najboljše igrače so tiste, ki niso igrače

Še posebej pri malčkih, ki raziskujejo svet z vsemi čuti, lahko opazimo, da jih igrače ne zanimajo kaj dosti in se raje igrajo s stvarmi, ki jih imamo običajno doma. Naj bo to toaletni papir, predal s nogavicami ali metla in smetišnica, to otroke preprosto zabava veliko bolj kot vse mogoče utripajoče in glasne igrače. Poleg tega se učijo s posnemanjem, zato želijo početi isto, kar počnemo mi. Če ravno pometamo, brišemo tla ali kuhamo, potem to želijo početi tudi oni in za nas je to najboljši čas, da otroke vključimo. Da, ne bo povsem popolno in okoli otroka bo verjetno več nereda, vendar bo otrok srečen in bo sčasoma v tej dejavnosti napredoval. 

Koliko igrač je ravno prav

Z manj igračami si otrok ustvari globlji odnos in bolj preproste ko so (neinteraktivne), bolj vzbudijo njegovo domišljijo. Koliko je torej dovolj? Če otrokom vzamete recimo tretjino ali celo polovico igrač in tega sploh ne opazijo, potem to pomeni, da jih imajo preveč. Če jim ne motijo pokvarjene igrače niti to, da so do nekaterih igrač agresivni, potem jih imajo še vedno preveč. Če ne veste, kaj otroku kupiti za rojstni dan, kaj bi ga razveselilo, po čem hrepeni, potem ima res preveč igrač in bi bilo dobro njihovo število zmanjšati. 

Po mnenju ameriškega strokovnjaka za vzgojo Kima Johna Payna je idealna količina takšna, da lahko otrok vse igrače pospravi v petih minutah, torej približno deset do dvajset igrač. 

Redno razvrščanje igrač bo otrokom koristilo

Otroku bo zelo pomagalo, če boste igrače redno razvrščali, pospravljali, menjavali, da jih bo imel na očeh le toliko, kolikor jih je sposoben uporabljati pri igri. Pokvarjene igrače takoj zavrzite in tega tipa raje ne kupujte. Igrače, s katerimi se otrok že dolgo ne igra, lahko podarite, boljše prodate na bolšjaku ali jih prepustite mlajšemu sorojencu. Če imate doma prostor, lahko nekatere igrače preprosto pospravite in jih po nekaj tednih ali mesecih spet vrnete otroku ter skrijete druge. Videti bo, kot da ima otrok nove igrače, in se bo z njimi z veseljem igral, namesto da bi mu pol leta le stale v sobi. 

Kako naprej?

Obvestite vse v svoji družini, da doma ne želite imeti toliko igrač, in če bodo želeli kupiti kaj za vaše otroke, naj se prej z vami posvetujejo; po potrebi se lahko prispevajo za kakšno dražjo, a kakovostnejšo igračo, ki bo zdržala in jo bo mogoče tudi po nekaj letih podariti naprej drugim otrokom. Lahko pa si nakupovanje igrač olajšate z odprtje bančnega računa, na katerega lahko vašim otrokom nakazujejo denar, vi pa zanj nato kupite potrebne stvari, kot so oblačila, čevlji, plačate tečaj plavanja, teniške ure ali izlet oziroma dopust, kar bodo otroci cenili veliko bolj kot štirideseti avto ali tridesetega plišastega medvedka. 

Naši starši in stari starši niso imeli lahkega življenja, na splošno so imeli zelo malo stvari in igrač, ki so si jih želeli, večinoma sploh niso dobili ali pa so nanje čakali dolga leta. Danes imamo žal vsega preveč in tudi to ni dobro. Pomembno je, da se tega zavedamo in izstopimo iz tega utečenega kroga ter si ustvarimo lastna pravila; videli boste, da boste doma lažje zadihali in bodo otroci bolj zadovoljni. Držimo pesti.